Ključna beseda: kratka proza

»Njene zgodbe so presunljive in intelektualno zahtevne, a hkrati berljive in predvsem globoko človeške – so torej v duhu ustvarjalnosti, ki jo je s svojo občutljivostjo za človeka in svet utelešala tudi Maruša Krese.«

»Njene zgodbe so presunljive in intelektualno zahtevne, a hkrati berljive in predvsem globoko človeške – so torej v duhu ustvarjalnosti, ki jo je s svojo občutljivostjo za človeka in svet utelešala tudi Maruša Krese.«

»Ko se je vrnil iz šole, sem bila spet v kuhinji, pomagala sem mami. Postregla sem mu in ujel me je s pogledom. Zdaj sem bila zasačena jaz. Če človek bere pesmi, se mu to pozna v očeh, na ustnicah, v žaru obraza.«

»In ti bi seveda šla, še na Laško bi šla in postala njihova!«

»Nov stavek, ki ga še nikoli ni videla niti slišala in se je izpisal z njeno roko, je bil kot novoustvarjeni dan, in bilo je prav dobro.«

»Ne 'stanje potrtosti', ampak počasno umiranje zajame morfinista, če mu samo za uro ali dve odtegnete morfij.«

»Zrak ni nasiten, ne da se ga goltati … v telesu ni celice, ki ne bi hlepela … Po čem? Tega ni mogoče ne opredeliti ne pojasniti.«

»Skratka, človeka ni. Izklopljen je. Tisti, ki se premika, ki je potrt in trpi, je truplo.«

»Ničesar noče, o ničemer ne premišljuje razen o morfiju. Morfiju!«

»Njena besedila pogosto prinašajo opise vsakdanjih, a odločilnih dogodkov, neke vrste epifanij, ki razsvetlijo obdajajočo zgodbo, skoznje pa se zasvetijo eksistencialna vprašanja.«

»Morda mi je uspelo, ker nisem nadarjena za nič drugega. Nisem izjemna intelektualka. Gospodinjstvo mi še nekako gre, ampak ne odlično. Tako me pravzaprav nič ni oviralo pri tem, da sem lahko počela to, kar počnem.«

»Mislim, da so kratke zgodbe danes bolj cenjene kot nekoč.«

»Opus Alice Munro pogosto primerjajo s kanoniziranimi velikani kratke proze; ameriška pisateljica Cynthia Ozick ji je, denimo, rekla 'Čehov našega časa'.«

»S Čehovom jima je skupna obsedenost s časom in z našo tolikokrat objokovano nemočjo, da bi upočasnili njegovo neizprosno odtekanje.«

»V predelu, kjer razsajajo maligne celice, je popoln mir. Kaj dogaja? Nič dogaja. Samo en ptič leti nad njo, s pegicami po trebuščku, drozg! Drozg??! Zanj je, petnajstletnica, nabirala črve in preživel je. Opazuje ptičje pero, ki se vrtinči dol in pristane v njeni dlani. Pomisli, kako bi bilo leteti z njim. In že leti.«

»Drugič, ljubček, drugič.«

»Košček za koščkom umiramo z vsakim slovesom. Vse manj nas je. Neki tuji svet prihaja v nas. Tuje sanje. Neznane daljave. Prazne pokrajine. Sami ostajamo. Sami. Sebi.«

»Lahko zlahka slečeš zaskrbljenost dneva, lahko skočiš z balkona, lahko ležiš na travi in lahko hraniš ptice s svojo pesmijo.«

»Se čudi. Ne bodi žalosten. Duša ti je polna miru, ne prilivaj grenkobe sreči. Duša, ki je polna miru. Ljubi!«

»Neki tuji svet prihaja v nas. Tuje sanje. Neznane daljave. Prazne pokrajine. Sami ostajamo. Sami. Sebi.«

»Ne bodi žalosten. Duša ti je polna miru, ne prilivaj grenkobe sreči. Duša, ki je polna miru. Ljubi!«

»Slutnja trepljanja v zamahih pahljač«

»Vsako pomlad Zana sedi v velikem zaprašenem fotelju...«

»Da ujame šepet tistega, kar je nekoč bilo...«

»Ve namreč, da si dele zgodb zdaj piše sama...«

»Pisati ali ne pisati – to je vsa razlika.«